Strokovnjaki za odprto kodo so nenavadni ljudi. Razmišljajo drugače kot tisti, ki živimo v okvirih licenčnega programja, saj jih osnovna značilnost odprte kode, to je, da jo je vedno mogoče še izboljšati in spremeniti, sili, da ves čas znova odkrivajo nove dimenzije že znanega. Med zelo zanimivimi sogovorniki je gotovo Georg C. F. Greve, predsednik Free Software Foundation Europe, ki kljub rosnim 31 letom velja za enega od največjih strokovnjakov za odprto kodo v Evropi. Diplomant fizike, ki kot predstavnik nemške civilne družbe sodeluje tudi na Svetovnem vrhu o informacijski družbi, ki ga organizira OZN, nikakor ne ustreza stereotipom o računalničarjih, zaprtih med štiri stene in "zaljubljenih" v zaslone: rad se vozi z motorjem, trenira aikido in je strokovnjak za bridge. Ima pa tudi prav poseben pogled na svet računalništva.

Free Software Foundation podpira prosto programje in ne prostodostopnega programja. Kakšna je razlika?

Prosto programje (freeware) nima nobene povezave s prostodostopnim (brezplačnim) programjem. Teh dveh pojmov ne bi smeli mešati, ker nimata nič skupnega. Prosto programje opredeljujejo štiri osnovne svobode: svoboda neomejene uporabe za kakršnokoli potrebo, svoboda učenja, svoboda spreminjanja in svoboda razpečevanja. Če vam programje pri teh štirih stvareh pusti proste roke, potem je to
prosto programje. Gospodarska svoboda - vključno s pravico dobivati plačilo za opravljeno delo in za storitve ter za distribucijo programske opreme - je ena od svobod, ki jih prinaša prosto programje. Če želimo odvzeti to pravico, programje ni več prosto, ampak je komercialno (lastniško) programje.

Če spoštujemo te pravice drugih, je popolnoma legitimno zaslužiti s prostim programjem in postati zelo bogat, če je to seveda cilj. Vsak nima tega cilja in dosti ljudi ponuja brezplačen prenos prostega programja. Nekateri zato, ker uživajo v dialogu na tehničnem področju, drugi zato, ker hočejo pomagati tistim, ki želijo razširjati njihovo programsko opremo, ker je to nosilo njihovega poslovnega modela.

Lahko vso odprtokodno programje razumemo kot prosto programje ali obstajajo odprtokodne licence, ki se ne skladajo z načeli vaše organizacije?

Izvirno definicijo prostega programja je Fundacije za prosto programje (Free Software Foundation) objavila januarja 1989 in temelji na štirih svobodah. Druga pomembna definicija prostega programja je Debian Free Software Guidelines (DFSG), ki je začela veljati leta 1997 in se uporablja za določanje pravšnjega programja za distribucijo Debian. Njihov cilj je bil opisati programje, kot je opredeljeno v definiciji o prostem programju, ampak na bolj tehničen način, saj je bilo to bolj uporabno za potrebe paketov distribucije Debian. Ko je organizacija Open Source Initiative (OSI) leta 1998 predlagala izraz "Open Source" kot marketinški izraz za prosto programje, so se zgledovali po Debian Free Software Guidelines in spremenili izraz "Free Software" v "Open Source". Glede na pokritost kode so te tri definicije 99,9-odstotno. Kar zadeva razprave o osnovnih licenčninah - te pokrivajo zelo majhen delež kode.

Če je odprtokodno programje sprejemljivo po definiciji odprte kode, se torej najverjetneje lahko kvalificira tudi kot prosto programje. Žal pa se izraz odprta koda uporablja tudi za programje, ki ne ustreza definiciji odprte kode. V tem času se je pojavilo še veliko drugih izrazov z besedo "source", ki pa pogosto označujejo tudi komercialno in zaprtokodno zastavljeno programje, kot na primer licenca Microsoft Shared Source. Veliko ljudi uporablja izraz "odprta koda" v različnih pomenih, zato je ta zveza že skoraj neuporabna in netransparentna. Svetujemo, naj se uporablja izvirna besedna zveza, to je "prosto programje". Ostaja najmočnejša skozi vsa leta, jasna je in razumljiva ljudem v večini delov sveta, tudi tam, kjer angleščina ni prvi jezik. Nanaša na to, kar je najpomembnejše, na svobodo.

Ali naj podjetja in vladne institucije uporabljajo prosto programje?

Da. Prosto programje naj bo prva izbira za podjetja in za vladne institucije. Svoboda prostega programja daje neodvisnost in zagotavlja trajnost rešitev, tako gospodarsko kot politično. Naša infrastruktura in gospodarstvo sta čedalje bolj odvisna od programske opreme, dostop do programske opreme pa pogojuje našo sposobnost komuniciranja, izobraževanja in dela. Programska oprema je tista, ki določa, kaj lahko naš računalnik dela, ne pa uporabniki. Lastniška programska oprema je pod popolnim nadzorom izdelovalca ali dobavitelja. Če hoče torej kakšna vlada ščititi politično neodvisnost, je prosto programje obvezno. Enako velja za katerokoli podjetje, ki hoče ostati neodvisno od interesa lastnikov delnic drugega podjetja.

Svoboda prostega programja zagotavlja, da uporabnik določi življenjski cikel svoje programske opreme, da se odloči, kdaj določena rešitev potrebuje vzdrževanje, kdaj mora biti zamenjana in kako. Ker pravice investirati v prosto programje uporabnik nikoli ne izgubi, je to tudi trajna naložba v IT. Vladne organizacije in podjetja pa morajo povečati trajnost svojih investicij. Investicije v lastniško programsko opremo navadno povečajo odtok denarja v gospodarstvu, prosto programje pa pomaga pri rasti lokalnega IT-gospodarstva in ustvarja nova delovna mesta v državi. To naj bo glaven strateški razlog za vladne organizacije, da začnejo uporabljati prosto programje.


In še to - vohunstvo: naj bo gospodarsko ali politično, vohunjenje igra čedalje večjo vlogo v našem življenju. Dober primer je, kaj se je zgodilo podjetju Airbus pri njihovi ponudbi proti podjetju Boeing. Pri uporabi lastniške programske opreme nikoli ne moremo biti gotovi, obstajajo še kakšen dostop v naše najbolj osebne podatke in kdo vse ima ključ za to. V prostem programju pa lahko ta zadnja vrata preverjamo ali pa za to najamemo nekoga. Kadarkoli lahko preverimo, kaj se dogaja, in nadziramo, kaj naš računalnik počne. Zato tudi nemško zunanje ministrstvo uporablja kodirni komunikacijski sistem, ki temelji na prostem programju, za komunikacijo s svojimi ambasadami po svetu.

Kaj je gonilo pri razvoju prostega programja? So to korporacije ali je to FS-skupnost?

Razlogi za razvoj prostega programja so tako različni, kot smo različni ljudje na tem planetu. Programsko opremo ljudje razvijajo za zabavo, da si pridobijo izkušnje, v znanstvene namene, da pomagajo drugim ali da pomagajo sebi. Stereotip prostega programja je, da se večinoma razvija na univerzah, kar tudi ni povsem narobe. Glede na študijo Boston Consulting Group (BSG) je varno predvidevati, da je več kot 50 odstotkov vsega prostega programja razvitega za komercialne potrebe ali z drugimi besedami za velika podjetja. Najverjetneje so najpomembnejše gonilo trenutnega razvoja prav velika podjetja.

Pred približno mesecem dni se je Evropski parlament izrekel proti patentom na področju programske opreme. Kaj to pomeni za podjetja v IT-sektorju?

Pomeni, da smo se izmaknili veliki nevarnosti, saj programski patenti niso bili uradno predstavljeni. Vendar smo zapravili tudi veliko priložnost, ker pobuda, da bi ostro nastopili proti programskim patentom, ni uspela. Naj pojasnim: sedanji pravni status temelji na Evropski patentni konvenciji iz leta 1973, ki pravi, da programske opreme ni možno patentirati. Žal je Evropska unija pustila interpretacijo tega sklepa Evropskemu patentnemu uradu (EPO), kjer so se morali odločiti, ali bodo sprejemali denar za patentiranje programskih rešitev ali ga bodo zavrnili. Ker niso politično odgovorni za svoje odločitve, sprejemanje denarja zanje ni predstavljalo nobenega tveganja. Vse tveganje sta nosila evropsko gospodarstvo in konkurenčnost. Tako je Evropski patentni urad začel zagotavljati programske patente z obrazložitvijo, da ne gre za patente programskih rešitev. ampak za patente za računalniško implementirane inovacije. Seveda vsa programska oprema teče na računalniku in je "računalniško implementirana", zato je vsak patent, ki ga izdan EPO, po definiciji pravno veljaven. Tako smo prišli do zanimivega števila 30.000 patentov za programske rešitve, od tega jih je 20.000 pripadalo podjetjem zunaj EU. Direktiva o računalniško implementiranih inovacijah poskušala legitimirati to prakso in razširiti možnosti patentiranja. Temu smo se izognili.

Hkrati pa bi lahko direktiva zaustavila EPO pri potrjevanju programskih patentov. To je bila zamujena priložnost.

Predvidevate, da se bo sčasoma pojavil podoben predlog in da bo ta prijaznejši do evropskega gospodarstva?

Obstaja velika možnost, da se bo zadeva vrnila na politični urnik. Žal pa kaže, da bo predlog pripravila ista skupina. Zelo moramo biti previdni. Ko bo zadeva ponovno postala vroča, bomo potrebovali vso podporo, da se ponovno zoperstavimo.

Delo vaše organizacije je veliko naredilo za ozaveščanje o negativnih učinkih omenjenega predloga o patentiranju programskih rešitev. Je kaj podobnega kot patentiranje lahko v skladu z načeli FSF?

Nisem prepričan kako razumeti vprašanje. Patenti so umetni monopoli, vzpostavljeni za omejeno obdobje. Programska oprema pa je implementacija idej in logike. Če me vprašate, ali so monopoli idej in logike na področju programske opreme lahko dobra stvar, je moj odgovor jasen - ne. Programski patenti škodijo inovacijam in gospodarstvu. Škodijo vsem področjem gospodarstva, ki se navezuje na programsko opremo, kar na primer po raziskavi podjetja Fraunhofer pomeni 80 odstotkov vsega nemškega izvoza. Okrnijo varnost računalnikov, vključno z računalniki v kritičnih sistemih, kot so električna infrastruktura ali letala, in zmanjšajo stopnjo inovacij. Stanejo pa nas tudi delovnih mest na področju celotnega gospodarstva.

Za konec: kaj menite o koristnosti dogodkov, posvečenih odprti kodi in prostemu programju?

Najpomembnejše koristi teh prireditev so širjenje znanja o prostem programju, omogočanje ljudem, da razumejo, zakaj je to pomembno in zakaj je svoboda ključna za digitalno ero. Taki dogodki ponujajo tudi priložnosti za srečanja, nove stike in pogovore. Želim vam veliko sreče z vašo konferenco, udeležencem pa, da bi dobro preživeli čas.